Tango glasba za sladokusce

Kaj se posluša na večerih argentinskega tanga?

Pričujoči članek je namenjen vsem plesalcem tanga in tudi tistim, ki se šele ukvarjajo z mislijo, da bi poskusili svojo ‘srečo’ na plesišču. Menim pa, da bo zanimiv tudi za tiste, ki imajo radi dobro glasbo oz. so malce zahtevnejši poslušalci, kajti tango glasba ni glasba ‘na prvo žogo’.

Sam se ukvarjam z vrtenjem glasbe na večerih argentinskega tanga in ljudje me mnogokrat prosijo, naj jim povem kaj več o tej glasbi, npr. od kod izvira, kdo so ustvarjalci in zakaj je njihova glasba po 70 letih še vedno stalnica na plesnih večerih po vsem svetu … Upam, da bo ta prispevek ponudil odgovore na katero od vprašanj, neplešočim in novincem v tangu pa naj bo popotnica v svet tango glasbe.

Uvodoma želim povedati, da se glasba argentinskega tanga tesno povezuje s tango plesom in tudi plesalci so njena najzvestejša publika. Tango glasbo so namreč ustvarjali zaradi plesa. Ni bila pisana za odrske nastope, temveč izključno za plesalce na plesiščih. Tako vse, kar velja za tango glasbo, velja tudi tango kot ples. Šele po zlati dobi (epoca de oro), tj. po letu 1955, so začeli ustvarjali tango za na oder, a te glasbe se na večernih plesih dandanes ne sliši.

Od celotne zakladnice tango glasbe se na plesnih dogodkih vrti med 400 in 500 pesmi. Kako to, da se jih plesalci ne naveličamo? Da bi dobili odgovor, moramo pogledati na tango kot na ples. Tango je improvizacija; ni predpisanih korakov ali pravil, ki bi omejevala plesalce. Obstaja pa bonton oz. kultura, ki omogoča, da vse skupaj funkcionira. Ker sam ne samo vrtim glasbo, ampak tudi aktivno plešem in učim, se ljudje name obračajo z različnimi vprašanji.

Marsikdo, ki tanga (še) ne pleše, me začudeno vpraša, kako to, da ni mogoče ugotoviti zaporedja korakov in zakaj vsi na plesišču plešejo drugače. Takrat vedno rad odgovorim s prispodobo, da je tango kot učenje tujega jezika. Najprej širiš besedni zaklad in spoznavaš slovnico, in ko to obvladaš, se lahko pogovarjaš s komerkoli, ki govori ta jezik.

Tako je tudi v tangu, na tečajih se naučimo temelje, osnove, ki omogočajo, da elemente uporabiš na nešteto načinov. Pri standardnih plesih pa je malce drugače, tam je dovolj, da se naučiš pesem na pamet, ni se ti treba učiti slovnice in besedišča. Celo eden od učiteljev standardnih plesov mi je nekoč rekel, da je pri standardnih plesih precej preprosto – v roke dobiš knjigo, kjer so zapisani liki in figure, se jih naučiš in to je to. Tango pa ni nikjer napisan, prenaša se z ustnim izročilom oz. prek učenja tistih, ki so se ga naučil plesati v tridesetih, štiridesetih letih prejšnjega stoletja.

Kot rečeno, je tango improvizacija  – vsak ples je drugačen in tudi na isto pesem vsakič plešemo drugače. Prav zato se plesalci ne naveličamo teh 400, 500 skladb, ki jih ves čas poslušamo. Poleg tega nam glasba, ki jo slišimo večkrat, postaja čedalje bližja, kar nam omogoča še boljšo improvizacijo z različnimi partnerji. Če slišimo znano glasbo, se ne počutimo negotove, tudi če z nekom prvič plešemo.

Obdobij tango glasbe je več. Navedene letnice so okvirne in niso strog mejnik med obdobji, prav tako se z nastopom novega obdobja ni začel pisati povsem drugačen tango. Temelji delitve na obdobja so predvsem širjenje tanga po svetu, tehnični napredek v snemalnih studiih, vedno večje uveljavljanje pevca v orkestru …

V obdobje guardia vieja uvrščamo t. i. stare tango orkestre, ki so prevladovali med l. 1920 in l. 1938. Ti orkestri so: Adolfo Carabelli, Franscico Canaro, Francisco Lomuto, Julio De Caro, Osvaldo Fresedo, Orquesta Tipica Victor, Roberto Firpo, Edgardo Donato.

Sledila je zlata doba argentinskega tanga oz. epoca de oro, ki je trajala nekje od l. 1938 do l. 1955. Pomembnejšimi orkestri takrat so bili: Angel D’Agostino, Anibal Troilo, Carlos Di Sarli, Enrique Rodriguez, Juan D’Arienzo, Lucio Demare, Miguel Calo, Pedro Laurenz, Ricardo Tanturi, Rodolfo Biagi in Osvaldo Pugliese.

Po letu 1955 se začne prehodno obdobje, v katerem so imeli vodilno vlogo orkestri Alfredo De Angelis, Florindo Sassone, Enrique Francini & Armando Pontier, Hector Varela, El Arranque in Orquesta Color Tango.

Z Astorjem Piazzollo, ki je v tango pripeljal džez, se je začelo obdobje modernega tanga, kasneje pa je tango dobil tudi elektronski pridih (Bajofondo, Carlos Libedinsky, Gotan Project, Otros Aires, Tanghetto).

Glasba iz obdobij guardia vieja in epoca de oro velja za plesno glasbo, po letu 1955 pa so orkestri začeli igrati predvsem aranžmaje za odrsko produkcijo, za poslušalce; tako so bile priredbe daljše, zahtevnejše in kompleksnejše. Takšna glasba je postala zanimiva za širšo publiko (večina je že slišala za Astorja Piazzollo, saj je naredil aranžmaje in džez kompozicije ter tako približal tango glasbo širši publiki), medtem ko so plesalci ostali zvesti glasbi iz prvih dveh obdobij, saj je bila pisana njim na kožo. In tako je še danes.

Rad bi predstavil še štiri največje orkestre, katerih glasba naj ne bi manjkala na nobenem plesnem večeru argentinskega tanga. Zaradi njihovega bogatega opusa instrumentalne glasbe in vokalnih mojstrovin z različni pevci ter zaradi dolgega obdobja ustvarjanja, prisotnosti po vsem svetu in zaslug za popularizacijo tanga včasih in danes veljajo za največje orkestre argentinskega tanga vseh časov. V tem prispevku predstavljam dva orkestra, prihodnjič pa še preostala dva.

Juan D’Arienzo (14. 12. 1900–14. 1. 1976) z vzdevkom El rey del compas (Kralj ritma) je bil violinist in dolgoletni vodja orkestra. Moderna različica njegovega orkestra bi bili Rolling Stonesi. Zanj je značilna ritmična glasba. Ritem, ritem, ritem. Ne glede na to, ali je skladba instrumentalna ali vokalna, vedno je v ozadju ritem. Veliko je sodeloval s priznanimi pevci, kot so Alberto Echagüe, Hector Maure, Armando Laborde, Jorge Valdez, Mario Bustos in drugi. D’Arienzo je nekoč dejal: »Tango mora imeti tri stvari: ritem, prvi vtis in nianse v glasbi. In orkester mora imeti predvsem življenje! Menim, da je to razlog, da je moj orkester deloval več kot 50 let. In ko so mi dali takoj na začetku kariere vzdevek El rey del compas, mi je bilo čisto všeč.«

20 pesmi za vsakega začetnika: Nada Mas, El flete, Pensalo Bien, No mientas, Mandria, La bruja, La Cumparsita (1951), Paciencia, Dime mi Amor, Bien Pulenta, Gallo Ciego, La Payanca, El Irresistible, La Cicatriz, Milonga Vieja Milonga, Amor y cielo, Lagrimas y Sonrisas, Ya Lo Ves, El Puntazo, Este es el Rey, Humillacón.

Anibal Troilo (11. 7. 1914–18. 5. 1975), imenovali so ga tudi Pichucho in El Gordo (Debeli), je bil veliki bandoneonist tistega časa in vodja zasedbe. Za uresničitev svojih glasbenih idej je znal pridobiti najboljše pevce in glasbenike. V zgodnjih letih je ustvarjal izrazito ritmično glasbo, potem pa je postopoma prešel v melodično in orkestrsko smer. Kot zanimivost naj še omenim, da je v njegovi zasedbi nekaj časa igral bandoneon tudi prej omenjeni Astor Piazzolla. Tudi Troilo je ustvaril nešteto hitov s pevci, kot so Francisco Fiorentino, Alberto Marino, Floireal Ruiz, Edmundo Rivero, Jorge Casal, in med drugim sodeloval s kitaristom Robertom Grelom.

20 pesmi za vsakega začetnika: Milongueando En El 40, Cachirulo, Te Aconsejo Que Me Olvides, En Esta Tarde Gris, El bulin de la calle Ayacucho, Uno, Torentte, Coppas Amigas y Besos, Malena, Fuimos, Yo Soy El Tango, Con todo lo voz que tengo, Guapeando, Palomita blanca, Flor de Lino, Garua, Toda mi vida, Sosiego En La Noche, Cada Vez Que Me Recuerdes, Farol.

[su_button url=”http://www.calesitatango.si/prijava/” background=”#FFFFFF” color=”#000000″ size=”4″ center=”yes” radius=”0″ icon=”icon: thumbs-up” icon_color=”#000000″ text_shadow=”0px 0px 0px #000000″]VEČ O TANGO TEČAJIH[/su_button]