Vtisi iz rednih tango tečajev

Z veseljem povem kaj mi je bilo všeč, malo težje pa kaj mi ni bilo všeč, ker tega ni veliko in s tem mislim nase, ki sem si šla včasih na živce, ko so se mi noge zapletale in sem bila zato slabe volje ;).
Alora! Super mi je to, da imam priložnost zaplesat tudi z učiteljem, da s soplesalcem ne zgolj posnemava, ampak, da me primeš npr. ti in pač grem s teboj ne glede na to kaj znam in potem vidim, da zmorem plesat tudi z nekom, ki že zna. In po drugi strani je fino tudi to, da smo najprej delali hojo, da se nismo zgolj vrgli v plesanje, ampak sta nas probala naučit nekih osnov zaradi katerih potem tango izgleda kot tango. Torej spet. Učita NE na način posnemanja, pač pa razumevanja in občutenja. Ta hoja in premikanje le s centrom na center je fajn. Z njo si lahko pomagam tudi, če ne znam nobenega okraska oz. zaradi nje plešem tango. No, malo se že zapletam.
In ta vajina strast do tanga, vidi se da obvladata sceno. Nista zgolj nastopača, pač pa sta v tangu globlje. Poznata zgodovino, današnjo sceno itd. in jo neprestano delita z učenci. In delita jo tako subtilno. Sploh se ne zaveda človek, da nas mimogrede poučujeta še o zgodovini in teoriji. In izbirata posebne komade, glasbo, ko plešemo; ni to kr neki, da pač je.
Mislim, da je zelo pomemben ta vajin odnos. Tudi to kako se odzivata z maili, s povabili, kako rada pomagata in sta prilagodljiva (spomnim se na naju s Klemnom, ki sva uletavala malo tako malo tako in sva se vseeno počutila dobro). Mislim, da je ključno, da se pri plesu počutiš dobro, da nimaš treme pred učiteljem, da si sproščen (sploh pri tangu; sproščenost je važna zelo).