Bandoneon

Bandoneon iz Nemčije?

Med zgodovinarji je veliko dilem o tem, kdo naj bi imel dejansko zaslugo za začetek bandonena. Vendar pa so si edini v tem, da izvira iz Nemčije. Kot vsak nov izum, je imel tudi ta čisto praktičen namen. Bandoneon je malo glasbilo, ki je postalo hitro popularno, saj ljudje niso imeli denarja za dražje inštrumente, kot je bila na primer harmonika. Njegova druga prednost pa je bila v tem, da ga je bilo precej lažje prenašati iz kraja v kraj (kar je bilo v verskih obredih in pogrebih pogosto).

Nekateri trdijo, da gre zasluga za izum oz. za priredbo orgelskega glasbila v obliko bandoneona, Carlu Friederichu Uhligu iz Saška, nekateri pa pravijo, da ga je vpeljal Heinrich Band, domačin iz mesta Carlsfeld, ki danes velja za zibelko bandoneona. Sam menim, da gre zahvala obema. Vendar pa se zlato obdobje bandoneona začne šele, ko ga Ernest Louis Arnold s svojo tovarno glasbil “Ernest Louis Arnold Bandonion Konzertina und Fabrik” vzame v svojo proizvodnjo. Sam je vzpostavil proizvodnjo, nato pa sta jo prevzela njegova sinova Arnold in Paul, ki sta še povečala kapacitete izdelave. Tovarna se je za tem preimenovala v “Alfred Arnold und Konzertina Bandonion Fabrik”.

Doble A

Takrat se je rodila blagovna znamka Doble A (dvojni A – Alfred Arnold – najprestižnejša znamka, znana tudi pod imenom »Premier«. Tista, ki nosi zvok tanga ter hkrati žalostno plat zgodbe o bandoneonu). Alfred Arnold je med ostalim, v letu 1930, naredil 25.000 bandoneonov, posebej za Argentino.

Zanimanje za ta inštrument je bilo tako veliko, da so imeli samo pri Doble A preko 100 zaposlenih. Kasneje so uvedli še blagovno znamko »America«.

Tovarna v Carlsfeldu je obratovala do leta 1949. Nato so bili prisiljeni v prekinitev proizvodnje in spremembo namembnosti tovarne, in sicer v izdelavo izdelkov za nemško avtomobilsko industrijo.

Družina je sicer nadaljevala s proizvodnjo, vendar v manjšem obsegu v mestu Obersthaussen, z znamko “Arno Arnold Bandonion Fabrik”. S smrtjo vnuka Arna Arnolda, leta 1971, pa so se zaprla vrata tudi te proizvodnje. Od takrat naprej se bandoneoni žal ne izdelujejo več.

Najboljši bandoneoni, ki obstajajo danes, so bili izdelani pred 60 leti. Ko se je po vojni spremenila proizvodnja tovarne Alfreda Arnolda, so se namreč prenehali proizvajati bandoneoni znamke Doble A.

Danes si veliko mladih glasbenikov obupno želi tak bandoneon, pa žal ne morejo priti do njega. Pravzaprav jih je vsako leto manj.

Deloma gre to na račun uporabe instrumenta oz. izrabe. Večji del pa na račun popularizacije glasbe in plesa v zadnjih 20. letih, s čimer se je začela zbirateljska mrzlica teh inštrumentov. Veliko ljudi je bandoneone pokupilo in odneslo v Ameriko, Evropo in Azijo. Zaradi tega pa je danes mladim glasbenikom na voljo vedno manj bandoneonov. Pa tudi privoščijo si jih zelo težko. Doble A stane namreč od 4.000,00 $ navzgor. Veliko jih je bilo tudi pokradenih in nato prodanih na sivem trgu.

Vendar za preživetje tanga in ustvarjanje nove glasbe, bandoneon ne bi smel postati zbirka v kolekciji ali trofeja od dopusta!! Instrument je potreben za glasbenike, da bodo le-ti naprej ustvarjali tango glasbo, ki je ena izmed kulturnih dediščin sveta. Čisto zares. Unesco je namreč 1. oktobra 2009 podelil tangu, kot glasbeno in plesno zvrst, status kulturne dediščine.