Zakaj tango?

Malce me stisne vsakič, ko nekomu omenim tango. »Strastna, vroča, temperamentna,« so nalepke, ki jih najpogosteje dobim. Oznaka, ki pa me je resnično stresla pred dnevi in spodbudila k naslednjim besedam je bila, da »hrepenimo po preteklosti«, po nekem obdobju, ki ga ni več kot neki hipiji ali svingerji. Streslo, ker na tango nikoli nisem gledala kot del preteklosti, temveč vedno kot na del življenja, tukaj in zdaj. Že res, da je nastajal na začetku 20. stoletja, a ni nič manj del 21. stoletja in vsega, kar živimo zdaj.

Izkušeni tangueri, ki imajo za seboj že kakšno dekado tanga, o tangu praviloma »govorijo« le s skrivnostnim nasmeškom. Od njih ne boste slišali filozofskih razlag o bistvu življenja in tanga, saj vam želijo tisto, kar privoščijo tudi sebi, da sami v njem najdete tisto, kar je všeč vam. Tango je iskanje. Tako kot je množica Evropejcev, samih moških, na začetku 20. stoletja romala v Argentino na iskanje dela in boljšega življenja. Glasba in plesni stili, vse se je mešalo in rodil se je tango. Prepleten s hrepenenjem po boljšem življenju, domu in ljubezni.

Tudi v 21. stoletju, obdobju še ene gospodarske krize v zgodovini človeštva, strahu pred nenehnimi spremembami družbenega vsakdanjika, ko se ljudje ob globalizaciji čutimo odtujene še bolj, kot so se ljudje čutili odtujene ob naraščajoči urbanizaciji in iskanjem dela daleč stran od družine in prijateljev, oz. še bolje, med novimi prijatelji. Zato tango vendarle rada omenim, ker se tangueri med seboj radi poiščemo in prepoznamo. Vsi mi, tudi v 21. stoletju, na vsakem koraku še vedno iščemo domačnost, objem in naslednjo dobro milongo. Pa korakajmo v objemu …

Anibal Troilo – Malena: https://www.youtube.com/watch?v=wRuUdzgXiG4

*Viri: http://yangningyuan.blogspot.com/2009/08/seldom-we-see-people-quit-tango-because_05.html

in http://www.history-of-tango.com/tango-origins.html

in http://www.dartmouth.edu/~germ43/pdfs/simmel_stranger.pdf