Anibal Troilo 1.del

Lepo pozdravljeni! Danes začenjamo s serijo izobraževanj na temo orkestrov, saj te orkestre poslušamo na vsaki milongi. Prvi na seznamu bo Anibal Troilo.


Kratka dejstva:

Rojen: 11. julij 1914, Buenos Aires
Umrl: 18. maj 1975, Buenos aires
Vzdevek: Pichucho, El Gordo (v Argentini ima veliko plesalcev in glasbenikov vzdevek)
Bil je: Glasbenik, direktor orkestra, skladatelj, po mnenju mnogih tudi največji bandoneon Buenos Airesa in s tem argentinskega tanga.
Inštrument: Bandoneon

Njegova pot:

Anibal je dobil imel po svojem očetu, kasneje pa je dobil vzdevek Pichuco, zatem pa še el Gordo (kar pomeni “debeli”).

Prvo srečanje z bandoneonom pojasnjuje sam v enem izmed njegovih kasnejših intervjujev. Takrat se je začela tudi pot največjega bandoneona vseh časov. Njegov tango namreč slišimo na vsaki dobri milongi. In sicer se je zgodilo leta 1923. Nekega dne je šel s prijatelji na piknik. Na zabavi je igral ansambel, kjer sta bila tudi dva bandoneonista. Mali Anibal jih je poslušal in spremljal cel dan. Tisti trenutek, ko so odšli glasbeniki na kosilo, se je Anibal hitro odpravil do stopnic, kjer so pustili svoja glasbila in vzel inštrument v svoje naročje. Takrat je bilo prvič, da je imel bandoneon na svojih kolenih.

Hitro je začel kazati talent in tako mu je eden od lastnikov lokalnih kino projekcij ponudil, da bi igral klavir v njegovem kinu. Kino se je imenoval Petit Colon, danes pa tam stoji velik trgovinski center Abasto (v Buenos Airesu). Tisti, ki ste že obiskali Buenos Aires ga sigurno poznate. Dana je, med svojim obiskom v BsAs, stanovala zelo blizu tega centra in tam veselo nakupovala 🙂 Skratka, Anibal je tako po šoli hodil v kino in tam igral, kar pa ni bilo všeč njegovi materi, kajti to je pomenilo odsotnost do 1 ure zjutraj. Šola pa bi morala biti na prvem mestu.

Kasneje se je za kratek čas pridružil ženskemu orkestru. In kot je povedal pozneje eden izmed njegovih pevcev, so bile vse ženske v tem orkestru bolj obilne in že takrat se je Troilo zelo dobro ujel z njimi. Dobili so nadimek “Los gorditos” (Debeli, po slovensko).

Nekaj časa je Anibal Troilo nastopal v družbi, takrat še mladega in manj znanega pianista Osvalda Puglieseja. Kratek čas pa je igral tudi za Juan D’Arienza in Angel D’Agostina.

Nato je prišel velikemu orkestru Julia de Cara. Orkester de Cara je dejansko pomenil prelomnico v tistih letih, saj je takrat nastal tango, ki ga poznamo danes z večernih milong in to pomeni tudi dokončni prelom tanga iz zgodnjih tridesetih let. Orkester De Cara je imel velikega bandoneonista, od katerega se je Troilo navzel veliko podobnosti in sloga. To je Pedro Laurenz, ki je tudi sam kasneje ustanovil lastni orkester, vendar precej manj uspešen, kot je bil Troilov.  Med ostalimi vzorniki Troila sta bila še bandononista Pedro Maffia in Ciriaco Ortiz. Kasneje je Troilo posvetil enega izmed svojih tangov svojemu vzorniku ‘A Pedro Maffia’. 14 članska zasedba je požela velik uspeh z igranjem po nočnih klubih.

Vendar je Troilo hitro napredoval in samo pričakovati je bilo, kdaj bo ustanovil lastni orkester (Orquesta tipica). Kar se je tudi zgodilo, leta 1937. Debi se je zgodil v nočnem klubu Marabu v Buenos Airesu.

V takratni zasedbi njegovega orkestra sta bila pianist Orlando Goñi in vokalist Francisco Fiorentino. Iz tega obdobja poznamo tudi najbolj znane izvedbe njegovega orkestra. Med ostalimi glasbeniki, je za njega igral tudi Astor Piazzolla. Med bolj znane Troilove skladbe sodijo: Te aconsejo que me olvides, Cachirulo, Milongueando en el 40, En esta tarde gris, Yo soy un tango, Guapeando.

Na posnetku spodaj ena boljših improvizacij oz. interpretacij Troilove pesmi Te aconsejo que me olvides, kar pomeni Predlagam ti, da me pozabiš. Plešeta Andrea Misse in Javier Rodriguez.

Preberite tudi: Anibal Troilo 2. del


Categories: TANGO GLASBA